*22. 3.1896 +12. 5.1986
Predgovor
Pozimi so dolgočasni dnevi in v takšnem času mi je prišlo na misel, da bi bilo dobro napisati svojo ožjo zgodovino in svoje lastne doživljaje in posebnosti, katere so se zgodile v času mojega življenja.
Stara
mati
Rojeni so bili okoli leta 1846 v Slivnici pri Celju in so umrli v sedemdesetem letu starosti. Omožili so se okoli leta 1867 in so imeli ondotnega učitelja za moža. Poprej so bili za kuharico pri župniku na Slivnici. V njihovem zakonu jim je Bog dal štiri otroke in sicer: prvi je bil Ciril, drugi Metod, tretji Franc in četrta je bila Anica
Stric Ciril
Stric Ciril so bili na najboljšem, ker so bili prvi in njega so dali starši v šole in so se tudi dobro izšolali. Pri vojakih jim je to prav dobro prišlo in so hitro navizirali in so bili slednjič računski podčastnik.
Po izstopu iz vojaške službe so šli k pošti, kjer so slednjič bili za poštnega oficiala. Pred tremi leti so stopili v pokoj.
Moj oče Metod
Iz Slivnice so se stara mati preselili v Novo vas Sv. Jurij ob južni železnici, kjer so si kupili hišo z gostilno. Ker niso bili navajeni gostilniških poslov, je šlo to gospodarstvo rakovo pot, tako dolgo, da so jim vse prodali. Sedaj so seveda morali iti v štant ali najem.
Ker jim je mož kmalu umrl in niso imeli nikogar, ki bi jim pomagal pri odgoji njihovih otrok, se razume, da so vsi skupaj trpeli pomanjkanje. Zato so se morali moj oče že v zgodnji mladosti podati v službe po svetu.
Bili so nekaj časa za pastirja ali za malega hlapca. V šolo so mogli le malo obiskovati, ker tisti čas še ni bilo tako strogo pa kljub temu so se dobro izšolali
Pozneje so bili, oziroma so služili po Št.Jurski fari za hlapca, dokler niso bili potrjeni k vojakom, kjer so služili cela tri leta v Celju pri 87 pešpolku v tako zvani šmal kasarni. Ko so zapustili vojaško službo, so si iskali delo po Celju in Mariboru, ali nikjer ni bilo pravega zaslužka, slednjič so le dobili delo v tovarni za železo v Štorah.
Tukaj so delali celih petindvajset let. Stanovali so po bližnjih hišah v najemu dokler niso kupili na Vrhah pri Sv. Ani vinograd s hramom iz katerega so si pozidali hišo.
K sebi so si sedaj vzeli svojo mater kateri bi jih naj gospodinjili. Pa nenadoma so močno zboleli in so malo upali, da bojo ozdravili, le po malem jim je šlo na boljše. Ko so popolnoma ozdraveli so se oženili s služkinjo Marijo Krulec katera je služila na Teharjih pri gostilni Šuh. Poročili so se leta 1893.
Čez eno leto se jima je rodil sinček Francek, kateri jih je neko noč rešil gotove smrti. Imeli so namreč takozvani gašperl ali malo železno pečico katero so zvečer zaprli, tako da ni od žerjavice toplota odhajala po ceveh. Ker se od žerjavice gaza ni odhajala po ceveh ali rorih je napolnila celo sobo. Ker je otrok najbolj občutljiv, je njega začelo najprej dušiti, kar ga je zbudilo in je začel jokati. Z jokom je zbudil očeta in mater in prvi so hoteli oče vrata odpreti ali od gase omamljeni so omahnili po tleh, slednjič se je materi posrečilo vrata odpreti da so dobili svežega zraka. Tako je mali Francek rešil stariše gotove smrti. Leta 1896 sta se jim rodila dvojčka, katera sta dobila ime Ciril in Metod.
Leta 1897 so se preselili v Št. Jurij v vas Hruševec št 23 kjer so kupili malo posestvo z 9 orali zemlje. Od tukaj so še zmiraj hodili delat v Štore, dokler niso leta 1907 zboleli in so jih dali v pokoj. K posestvu so še prikupili dva travnika. Leta 1898 so dobili deklico, katero so krstili za Miciko. Čez dve leti se jim je zopet rodila deklica po imenu Julijana in leta 1902 so dobili zadnjo deklico kateri do dali ime Rozalija.
Zdaj so zopet 1905 dobili dvojčke in sicer Pavel in Pavlina, katera sta pa v štirinajstih dneh umrla. Ravno isto leto septembra smo vsi zboleli na nalezljivi bolezni difteritis. Na tej bolezni je najprvo umrla sestra Rozika 19. septembra 1905. Za njo je umrl brat Francek 24 septembra 1905. Nazadnje je pa še umrla Micika 1 oktobra 1905. Leta 1904 so si sami postavili za hišo klet.
Stric Franc
Ko so zapustili šolske klopi, šli so se učiti za peka v Celje. Ker so imeli v mestu priložnost se izobraziti in naučiti tudi nemškega jezika, so pri vojakih hitro napredovali, ter so bili slednjič narednik.
Od vojakov so prišli v Maribor v moško kaznilnico, kjer so dobili službo nadpaznika. Po vojski so šli v Gradec, kjer so postali Justic komisar.
Teta Anica
Kolikor mi je znano so umrli v svojih mladih letih in se jih zato čisto nič ne spominjam.
Otroci
Najprej pridem jaz na vrsto kot najstarejši. V šolo sem začel hoditi 1 oktobra 1904, kjer sem zdelal vseh 7 let. Ko sem zapustil šolske klopi, šel sem se leta 1912 učiti za čevljarja v Štore k gosp. Zupancu, kjer sem se v dveh letih popolnoma izučil in sem napravil izpit z dobrim uspehom.
Zdaj sem šel za 14 dni domu, nakar sem vstopil v Št. Juriju pri gosp. Jožef Zupanc za pomočnika ter sem tukaj delal samo 14 dni, ker je ravno ta čas izbruhnila svetovna vojska in je moral mojster iti k vojakom.
Nato sem zopet šel domu in sem doma delal na svojo roko. Ker nisem imel pripravnega prostora za delat sem si prvega oktobra poiskal službo pri gosp. Jožef Cvelber v Celju. Tukaj mi je prav dobro šlo, in sem delal do 15 aprila 1915 ker sedaj je prišla tudi na mene vrsta da sem moral pod vojaško suknjo.
Dodeljen sem bil k 87 pešpolku prvemu bataljonu in prvi stotniji v Petrovče. Od začetka mi je slaba šla, dokler nisem prišel v delavnico. Ker sem bil sposoben za na fronto sem moral čez tri mesece k marškompaniji, ter sem šel 8 januarja 1916 s transportom na južno bojišče. V Postojni v vasi Zagona smo se nastanili na škednju nekega kmeta.
.Ker je bila hrana skrajno slaba, smo se pritožili po našem podčastniku, oziroma, četovodju do bataljonskega komandanta, hauptmana Reisa. Našega lajtnanta je to tako razkačilo, da nas je naslednjega dne hotel vse pretepsti na nekem travniku. Najprej je vprašal, kateri ni zadovoljen s hrano naj na desno izstopi. Ali na mesto enega moža je cela stotnija stopila na desno, zato je začel kričati in zmerjati ter slednjič tepsti in je pretepel celi vod, kar pride bataljonski komandant, pred katerim si ni upal več mučiti moštva.
Naslednjo nedeljo smo si ogledali Postojnsko jamo, katera je res izvanredno čudo na svetu.
Drugi dan sem zbolel in sem šel k zdravniku, kateri me je čez tri dni poslal v bolnico v Ljubljano kjer sem ležal pet dni. Ker mi ni bilo nič bolje so me poslali v Brežice, kjer sem ostal dva meseca. Ko sem enmalo okreval so me poslali v Celje v rekonverscent. Tukaj sem zvedel da je moral oče 21 februarja k vojakom in sicer je prišel tudi v Petrovče, kjer sem ga pozneje ko sem bil na dopustu obiskal.
V Celju sem moral zopet po malem sekcirati, dokler nisem dobil štiri dni dopusta. Ko mi je dopust potekel sem šel nazaj k kadru v Petrovče. Ravno, ko sem prišel v Petrovče so zbirali vojake k strojni puški, zato sem se takoj prostovoljno javil k strojni puški v Celje. Estrukcija strojne puške je trajala dva meseca, nakar sem se zopet spravil v delavnico kjer sem ostal do jeseni leta 1917. Sedaj so me pridelili k transportu, kateri je šel v Judenbburg na gornjem Štajerskem, kjer je bil Janezov regiment 17.
Po tri mesečnem vežbanju sem se prostovoljno javil k marš kompaniji, katera je 5 septembra odrinili na fronto.
Po dva dnevni vožnji smo se pri mestu Auer presedli na drugi vlak, kateri nas je vozil sem in tja v hrib dokler nas ni pripeljal v gorsko mestece Kavalese. Od tukaj smo še maširali pol ure v vas Karano, kjer smo se naselili v še precej čedni hišici. Dne 5 januarja smo se prestavili v tri štiri ure oddaljeno vas Girlan, kjer smo ostali dva meseca.
Ta kraj je čisto v samih vinogradih, kjer trta raste po dolini ravno tako kakor po hribih, zato smo lahko dobili po ceni vina kolikor smo hoteli. Pa tudi za mleko je bilo lahko, tako da mi ni bilo treba nikdar brez mleka kave piti.
Ali žalibog smo morali zapustiti ta lep kraj in smo se prestavili v Išio kjer smo imeli šturmkurs en teden dni.
Po tem kursu smo šli pol ure v drugo vas Atene in od tukaj naprej na goro Monte Rover. Tukaj smo oddahnili in prenočili nakar smo naslednji dan odmaširali v Vezeno. Tudi tukaj smo ostali en par dni, ter slednjič odšli do bataljonstrajna kjer smo dobili še zadnje potrebščine za v streljske jarke. Bilo je že večer in se je začelo temniti ko smo maširali v streljske jarke, kamor smo prišli šele o polnoči.
V streljskih jarkih smo zaužili nekaj konserve in smo kar po kamenju polegli in od utrujenosti pospali.
Naslednji dan je bila ravno velika noč in ne bom nikdar pozabil ko sem moral biti celi dan brez jesti, kajti šele pondeljek ob desetih smo dobili nekaj kruha in drugih stvari.
Da smo bili bolj varni smo si poglobili in utrdili naše jarke, kar smo mogli le ponoči in smo zato podnevi počivali.
Italjan nas je vsak dan pozdravljal z šrapneli, granatami, minami in drugim. Tu in tam so nas prišli tudi aroplani obiskovat in gledat kaj delamo.
Neko jutro stojim na straži, kar zaslišim na desni strani vrišč in trušč in že se zasveti in granate se vsujejo, kakor toča. Ker ni hotel nobeden iti po rezervo nazaj čez hrib, sem moral iti jaz.
Ko skočim ven iz kritja, nisem na enkrat vedel na katero plat bi jo udaril, da bi se izognil granatam, slednjič sem jo ubral kar naravnost čez hrib kjer so granate padale kar za mojimi stopinjami, dokler nisem prišel na vrh. Kjer sem našel eno razdrto kapelo, in za to kapelo sem počenil in počakal, da je ta strašna burja enmalo ponehala, nakar sem šel pogledat k rezervi, katera je pa že odšla na pomoč.
Tako in enako se nam je godilo tukaj v vsakdanji smrtni nevarnosti, kjer smo bili dva meseca ker smo dobili potem ablas to je bili smo zamenjani z drugimi, nas so zamenjali Madžari in mi smo odšli v retablirungo, ali začasni oddih.
Tukaj sem šel čez dva dni na vezit k zdravniku kateri me je na moje presenečenje poslal v bolnico katera je bila samo za silo ena baraka, ker pa tukaj so bolnike samo zbirali in so nas ko nas je bilo več skupaj poslali naprej po salban železnici in smo se po tej nevarni vožnji pripeljali v krasno mesto Kaldenaco, kjer smo se okopali in očistili in tudi dobili sveže perilo.
Od tukaj smo se peljali po navadni železnici v drugo mesto, katero se imenuje Persine, kjer so nas še enkrat skopali in previzitirali, kateri ostane tam in gre nazaj na fronto in kateri gre naprej v drugo mesto bolj proč od fronte se zdravit.
Jaz sem bil toliko srečen, da so me poslali naprej v notranjost in sem prišel v mesto Insbruck kjer sem bil en teden dni in so nas od tukaj zopet te slabše poslali dalje na zgornje Avstrijsko v lepo mesto Krems ob Donavi.
Tukaj mi je šlo prav dobro, in sem imel tudi dobrega zdravnika, kateri me je v štirinajstih dneh poslal na tedenski dopust da se doma pozdravim.
Ko mi je ta dopust potekel sem se prijavil nazaj k 87 pešpolku v Celje.
V Celju sem zopet moral iti k viziti in ker sem bil še slab so me pridelili v Gaberje, kjer smo osem ur delali na nekem vrtu in to štirinajst dni. Tudi tukaj nam ni šlo slabo, ker smo lahko delkali zjutraj in zvečer in po dnevi, ko je bilo vroče smo lahko počivali in tudi menažo smo imeli boljšo kot pa drugi.
V štirinajstih dneh smo dobili pet tednov dopusta (Gebirgsurlaub). Čez pet tednov sem zopet moral nazaj v kasarno, kjer so me pridelili k žitni komisiji kjer sem bil za pisarja pri posamezni patrulji.
Hodili smo po celem Brežiškem okraju in izterjevali vse vrste žita. Po nekaterih krajih nam je šlo precej dobro, ali drugod so nas pa tudi pisano gledali in bi nas napadli, ako bi se nas ne bali, ker smo bili po vojaško dobro oboroženi. Čas nam je hitro potekel in tedni in meseci so se izgubljali za nami ko je slednjič prišel za nas vse zgodovinski čas, čas preobrata to je prvega novembra 1918, ko se je nehalo bratsko klanje in je vsak hitel domu da varuje svojo domačo grudo.
Ali popolnega miru še ni bilo, bilo je še treba rešiti naše koroške brate in sestre. Po preobratu sem bil štirinajst dni doma nakar sem šel nazaj v Celje pod jugoslovansko komando služit. V Celju sem bil tri tedne nakar sem dobil dopust na nedoločen čas.
Tako sem bil doma dva do tri mesece, dokler me niso zopet poklicali v Celje v nadaljno službo, kjer sem s prošnjo dobil še štirinajst dnevni dopust. Po povratku iz tega dopusta sem bil v grajski vojašnici v delavnici dokler ni bilo treba iti za drugimi na koroško. Ko so namreč maja meseca leta 1918 nemci opravili ofenzivo na nas in prodrli že do Dravograda in nekatere patrulje že proti Šoštanju in so se naše straže na koroškem komaj rešile kolikor jih niso nemci ujeli, smo se v Celju morali vsi takoj pripravit za pohod na koroško, da vržemo Nemce nazaj.
In res smo po par dnevih odmaširali proti Šoštanju. Najprej smo se ustavili v Rečici ob Paki kjer smo prenočili in čakali nadaljna povelja.
Po dvadnevnem počitku smo odšli naprej in smo se zopet ustavili v vasi Topolšica pri Šoštanju, kjer smo dobili čelade in municijo in poslali patrulje poizvedat kje se kaj nahaja sovražnik.
Od tukaj smo šli čez Št Vid proti Črni kjer smo se prvič močno udarili z nemci. Ko smo Nemce premagali in so slednji začeli bežati a mi pa za njimi čez Mežico, Sv. Mihael, Dobalevas, Sinčevas in do Drave kjer smo prenočili. Naslednje jutro smo se peljali do Dravograda in po oni strani Drave čez Labudo in Pliberk zopet za nemci. Naslednji dan smo jih pognali na ono stran Celovca nakar je bilo premirje.
Drugo jutro smo se nastanili v vasi Babno kjer smo se po štirinajstih dneh preselili v sosedno vas oziroma trg Tinje. Tukaj kakor že v Babnem sem postal stotnijski čevljar in sem pozneje dobil še enega pomočnika.
Tako mi je prav dobro šlo, ker sem bil precej samostojen in sem vmes še lahko kaj zaslužil posebno ker sem imel svoje orodje. Iz Tinja smo šli čez Celovec in smo se nastanili pri nekem veleposestniku onstran Celovca.
Čez tri tedne smo odmaširali v Škofiče /Schefling/ ob celovškem jezeru, kjer smo stražili da niso nemci švercali čez jezero na nemško stran naše blago.
Tukaj sma bila z bratom skupaj v eni vasi. Brat Metod je bil pri gorskih topovih in sma tukaj slučajno bila nastanjena v eni vasi. Tukaj sem imel tudi svojo delavnico, in ob prostem času smo imeli zadosti proste zabave, ter smo se lahko v vročih dnevih kopali v jezeru.
Tukaj smo bili pol leta in pozimi smo se preselili v Šmartno pri Rožeku. Decembra 1919 so pobirali 20% od denarja in smo dobili takozvane 20% bone. V St. Martinu sem bil malo časa v začetku januarja smo bili letniki 1896 izpuščeni domov. Dne 6 januarja 1920 sem bil že doma v civilu. Sedaj je prišel čas, ko je bilo treba misliti kako živeti na svojo roko.
En čas sem delal doma, ali doma nam je bilo kmalu pretesno in zato sem se podal po Veliki noči v službo v Maribor kamor mi je pomagal prijatelj Franjo Florjanič mizarski pomočnik v Mariboru, doma iz Sv.Jurja ob južni železnici.
V službo sem stopil po posredovanju omenjenega tovariša k čevljarskemu mojstru Franc Rajgl v Krčeviti.
Tukaj se je začelo za mene novo življenje. Stanoval sem pri gospej Antoniji Gorjak. Ob prostem času sem se s prijateljem Florjaničem sprehajala po parku ali pa tudi se zabavala po mestu. Samo to je trajalo samo par mesecev ker je mojstru zmanjkalo dela in sem moral na poletje za tri mesece biti doma. Pa tudi tovariš se je prestavil iz Maribora v Gorico na Italjansko, kjer se je poročil z gospodično Nežiko Zimšek, doma tudi iz Št. Jurja in začel tamkaj na lastno roko mizarsko obrt. Jaz sem oktobra zopet šel v Maribor in sem vstopil pri tvrtki Roglič Dragutin v službo, kje nas je bilo pomočnikov okoli dvajset, ter smo delali v skupni delavnici. Po pol letni službi pri tem mojstru sem šel k gospodu Josip Suličui Aleksandrova cesta 30. Tudi tukaj sem delal samo tri četrt leta nakar sem moral iti na orožne vaje za šest tednov.
Na teh orožnih vajah sem na lastni koži izkusil, kakšne dobrote se pri sedanji srbski komandi dele. Po preteku šest tedenskem stradanju, sem čisto shujšan in ušiv zopet šel nazaj v Maribor v službo k gospodu Francu Golob v Cvetlični ulicio, kjer sem bil samo tri mesece ker sem stopil po Binkoštih leta 1922 v kompani z Francertom Klemen na Glavnem trgu št.21. Ker še jaz nisem bil imel tri letne pomočniške dobe se je na tabli pisalo samo Franc Klemen, kateremu pa ni bilo dosti za delo, zato sem večinoma moral vse sam napravit in sma se vsled tega po polletnem skupnem delovanju ločila. Sedaj sem delal sam na svojem stanovanju. Ker sem že imel svoja šivalna stroja in nekaj kopitov sem čisto lahko delal že na svojo roko.
Začetkom leta1923 sem zaprosil Mariborske oblasti in zadrugo za obrt, katero sem s svojo pravico tudi dobil ali gospa Černošek katere najemnik sem bil mi ni hotela dovoliti izvrševati čevljarsko obrt v svoji hiši, zato sem vzel obrt v Celju na dom.
Iz Maribora sem se selil 1. junija 1923, in sem vzel v najem eno sobo v Hrušovcu št.36 od g. Jožef Boršič-a. Sedaj sem začel zopet novo življenje. Delal sem dobro in sem si kmalu dobil dovolj odjemalcev. Na hrano sem hodil k svojim staršem. Takoj v začetku sem si vzel enega učenca in sicer Karl Arzenšek-a iz soseščine iz dobre in poštene hiše. V isti hiši so bili od začetka tudi najemniki Juriči, s katerimi sem bil v najboljšem prijateljstvu, posebno gospa so mi šli najbolj na roko. Ker sem zmiraj imel dosti, dela sem s časom vidno napredoval. S prvim avgustom sem dobil še Lubej Pavla za učenca, tako da sem imel sedaj dva. Pozimi sem si še najel pomočnika Jožefa Kačičnik, kateri pa je bil slab delavec in sem ga zato dva tedna pred Veliko nočjo odslovil. S prvim marcem sem se prestavil v druge dve sobi, kjer sem imel spalnico in delavnico. Pozabil sem še omeniti, da sem plačeval oziroma odslužil stanovanje. Za vsako sobo sem napravil letno po tri pare čevljev. Prvega marca sem tudi o priliki preselitve Jeričev kupil od njih čisto novo kompletno pohištvo oziroma spalno sobo za edennajst tisoč kron. Po tem sem si nabavil letos tudi eno omarico za čevlje eno štalažo za kopita, in nov en stroj »Singer« za šivanje gornjih delov za ceno pettisoč dinarjev. Naslednje leto sem si naročil še eden težki cilinder šivalni stroj za šivanje foršusov in krparije za ceno 7000 din.
Spomladi aprila 1925 sem zgubil učenca Lubeja, kateri je pobegnil k svoji materi na Teharje. Na njegovo Mesto sem vzel prvega maja 1925 učenca Rudolfa Gajšek iz Vrbnega.
V jeseni sem dobil pomočnika Franc Jazbinšeka, kateri je čeravno mutast prav dobro delal. Prvega oktobra 1925 sem se seznanil z gospodično, sedanjo mojo ženo Minko Vrečar iz Podgrada št. 22. Dne devetega oktobra 1925 sem prevzel oziroma kupil za štirideset tisoč kron posestvo v Podgradu št.22 od g. Rozalije in Mihaela Ratajc, in se ob enem zavezal vzeti Minko Vrečar v zakon.
Na tem posestvu postanem dejanski posestnik šele po smrti starišev od nje. Dne 16 novembra 1925 se je vršila poroka, na katero sem povabil strica iz Celja, brata Metoda iz Maribora in soseda Alojzija Arzenšek. Od njene strani je bil samo brat Avgust in Jakob zraven. Po dolgem času so smeli pod mojim vplivom zopet prišli gospod kaplan kropit kruh /použinjek/ za tri kralje v našo hišo. Leta 1926 sedemindvajsetega junija je napravil moj učenec izkušnjo, in sicer Arzenšek Karel, in bil imenovan pomočnikom. Kot pomočnika sem še ga obdržal še nadalje v službi.
Prvega julija je prišel nov učenec Johan Kastelic iz kranjskega, iz vasi Metnaj št.8 pri Stični. Ta se je že prej učil in je bil že 25 let star, ter sem ga zato vzel samo na eno leto v učenje.
Dne 6 novembra 1926 se mi je rodil sinček, pa sem mu dal ime Stanislav. V letu 1925 15 septembra je po polnoči izbruhnil požar v gospodarskem poslopju Jožefa Boršiča in se takoj raztegnil tudi na zraven stoječi kozolec in svinjski hlev in so vsa tri poslopja v treh urah pogorela do tal,tako, da ni ostalo druzega, kakor kup kamenja.
Pred binkošti 1927 sem odslovil pomočnika Arzenšeka, ker ni bilo dovolj dela. Dne 27. Junija 1927 sem zopet imel izkušnjo učenca Johana Kastelica kateri je napravil z dobrim uspehom in je bil potem od mene odslovljen.
Prvega julija 1927 sem dobil učenca Urleb Andreja iz Trnovca. Od moje žene stric Jožef Vrečar so umrli junija 1927 v starosti osemdeset let. V letu 1927 petindvajsetega novembra sem dobil drugega sinčeka, kateri je dobil ime Ciril.
Omeniti mi je tudi leto 1926 katero je bilo strašno mokro in beleži štiri do pet povodnji.
Dne 8 avgusta tega leta je obhajala tukajšnja trška požarna bramba svojo petdesetletnico in ljudje ne pomnijo takšnega naliva, kakor je bil ravno ta dan, da celi dan za trenutek ni prenehal dež vlivati iz neba. Na jesen leta 1927 sem sprejel zopet Arzenšek Karla v službo za pomočnika.
Učenec Rudolf Gajšek je napravil izkušnjo in je postal pomočnik 23. aprila 1928 ter sem ga še obdržal v službi do 5. januarja 1929.
Pomočnik Arzenšek Karl je zapustil službo 8 decembra 1928. Stanko Povalej je prišel se učit 1. maja 1928.
Leta 1928 je bila huda suša in je trajala dva meseca. Zaradi tatvine je bil Andrej Urleb kaznovan in odslovljen novembra 1928.
Ignac Oset je prišel za pomočnika 9 decembra 1928 Avgust Vrečar je dobil denar v znesku 7500 din katerega sem mu bil dolžan po pogodbi 5 januarja 1929.
Dne 2 februarja 1929 sem imel veseli dogodek, ko se mi je rodila hčerka Marica.
Leta 1929 smo imeli prav hudo zimo in je imeli 30% po Celziju pod ničlo in se je začela od 1 januarja – 24 marca. Sneg je bil visok 1 m. Po zimi 1929 tega leta se je poročil Cmok Drago z gospodično Saleš Mici in s tem prevzel Boršičevo posestvo in sem tako dobil njega za gospodarja.
Istega leta je postavil gospodarsko poslopje pri katerem sem mu moral zraven dosti pomagati. Dne 3. junija 1929 so mi umrli oče, za katerim sem podedoval 4000 dinarjev. !7 februarja 1930 sem sprejel učenca Ivan Stojana, kateri je po 1 ½ letni dobi učenja ostal doma in je bil to moj zadnji učenec. Tega leta je tudi Povalej Stanko 1931 napravil skušnjo. Sestra se je poročila septembra 1929.
Dne 17 maja 1930 je bil postavljen kozolec in me stane okoli 5000 din. 24. Maja 1931 se mi je rodila zopet hčerka Bernarda. Tega leta je bila tudi obilna sadna letina.
Koncem decembra 1932 leta sem preselil svojo obrt iz Hrušovca na dom, kjer sem naprej izvrševal svojo obrt.
Dne 22. decembra 1932 je umrl od moje žene brat Jakob.
Leto 1933 je bilo za mene leto izkušnje in trpljenja. Tudi za sadje je bilo zelo slabo.
13.II.1934 so mi umrli mati od moje žene in prej 5.februarja so mi oče in mati prepustili celo gospodarstvo in od tega časa oskrbujem in obdelujem posestvo sam. 10 maja 1934 mi je štorklja prinesla sinčeka katerega smo krstili za Alojzija.
Leto 1934 je bilo dokaj dobro samo sadja ni bilo druzega kakor hruške in tepke, dočim je naslednje leto 1935 sadno in bolj suho. Meseca aprila tega leta sem odjavil obrt.
Tega leta sem dal prekriti del strehe na hlevu in tudi podvoje in vrata sta bile nove. Podaljšek pred hlevom sem napravil leta 1936. To leto so samo hruške rodile, drugače je bilo bolj mokro leto. Dne 30 decembra tega leta je umrla Matilda Ratajc in prej 5 oktobra se je Milka Conkova omožila z Milanom Javornik. To leto sta bila Stanko in Cirilček pri birmi. Moj brat Ivan, ki je bil pri hidroplanih se je smrtno ponesrečil ko se je peljal z motorjem iz Trogira v Split. Na smrtni postelji se je oženil s svojo zaročenko Karmelo, in je čez eno uro po poroki umrl 22 januarja v bolnici Split od koder so ga prepeljali v Trogirsko pokopališče.
Leta 1937 sem bil o veliki noči ob telico ko je povrgla in smo jo morali zaklati. To leto je bilo dovolj sadjevca in sem napravil 8 polovnjakov.
Leta 1938 se je videl severni sij 25 januarja od pol 9 do2 ure ponoči. Tuhtarjeva Malika je umrla 28 decembra 1938. To leto je bilo slabo za sadje ker je pozni mraz vse uničil, zato sem lahko sadjevec dobro prodal in poplačal vse dolgove in še kupil obleke. Prešo sem tudi prestavil iz kleti v uto pred hlevom.
Leta 1941. 28 marca sem dobil poziv za pod orožje in sicer v Celje k orožniški četi. Na cvetno nedeljo dne 6 aprila je namreč Nemčija napovedala Jugoslaviji vojsko in jo tudi v štirinajstih dneh premagala. Jaz sem se v Celju na veliko sredo preoblekel in še isti dan odšel iz Celja v Radeče od koder smo na veliki četrtek odšli proti Sevnici a smo se na potu obrnili in smo šli domov koder je kdo mogel. Na veliki petek zjutraj sem bil že zopet doma in zvečer so prišli prvi nemci v Št. Jur in 22 junija je Nemčija napovedala Rusiji vojsko. Poleti sem bil v Mariboru pri Metodu.
Leto 1939 mi je prineslo zopet enega otroka in sicer smo dobili 1 februarja našo Emilijo, botra Brezarka. 24/6/39 so umrli oče stari 88 let. To leto sem tudi dal v obe sobi novi pod.
!940 leta sem napravil pod kozolcem klet.
4/II/40 so mi umrli stric Krube v Celju.
1.9.1939 je Hitler napovedal Poljski vojsko in s tem se je začela druga svetovna vojna. Poljska je bila kmalu premagana.
25.6.1940 je bila premagana Francija.
Marca 1943 sem dobil poziv, da moram ajnrikat k žendarmariji v Celje. Služboval sem na Pristavi, v Štorah nakar so me poslali na Poljsko, kjer sem zbolel in bil poslan v Berlin in od tam na dopust domov. Po tem sem še služil v Petrovčah in Pečovniku. Od tam sem šel domov, ker je Nemec kapituliral 9. maja 1945. To leto se je rodila Anica 13.marca 1945. Po vojski so me izvolili za odbornika za tri leta.
Ker moja žena ni mogla več težko delat sem Marici zapisal posestvo pa ga je čez pol leta vrnila nazaj. Nato sem pustil posestvo Bernardi in Emiliji, ki pa tudi nista mogli zdržati, in sta mi pustili posestvo nazaj. Zdaj sem ga spustil na prodaj in ga tudi prodal novembra 1968. Nato sem kupil eno posestvo v Škofji vasi, Prekorje 42.
25 februarja 1979 mi je umrla žena.
21.avgusta 1979. sem šel z avionom v Canado k hčerki Anici in 15. aprila 1980 sem se vrnil nazaj v Jugoslavijo.
Dopisano je bilo še na enem listu , žal brez datuma sledeče:
Bestätigung
Ich bestätige das der Lesjak Ciril Podgrad No 22 zwei starke Schweine geschlachten muss wegwn füterungsmangel.
Potrdilo
Jat potrjujem, da je moral Lesjak Ciril iz Podgrada zaklati dva prašiča zaradi pomanjkanja hrane.
Od cinkarniškega dima zastrupljena drevesa in smo vsi imenovani dobili od Cinkarne odškodnino.
Napisano je 12 imen oškodovancev, med njimi tudi Lesjak Ciril za 30 dreves vsega skupaj je bilo poškodovanih 314 dreves.
Prepis fotokopiranega
rokopisa spominov g. Lesjak Cirila, je prepisan namenoma tako, kot je bilo
napisano v izvirniku, zaradi zanimivih izrazov in sloga pisanja, zveni tistemu
času bolj izvirno Moram omeniti, da je pisava izredno čitljiva in tudi slog
neverjetno lep. Marsikateri srednješolec bi se težko kosal s takim slogom.
Prepis: Drofenik 20.11.2005